Vzdignem zatemnjeni naličnik m se zastrmim v Trnuljčico: v sončni luči, v vsepovsodni belobi zasnežene pokrajine se mi oči odpočijejo na njenih vranje črnih laseh, zlatasti polti in prilegajoči se rumeni pletenini. Najraje bi vzel nož in si odrezal prst, ki je skoraj pokončal to lepoto; da bi nikoli več ne prišel v skušnjavo, streljati na katerokoli živo bitje. Objameva se.