„Rad te imam, moja snežna kraljica,” ji šepečem med poljubi, „tvoja hrana je moja hrana in dokler je bo kaj, si jo bova delila. Nimava namreč dovolj jedila, ljuba, in če ne bo kmalu nehalo snežiti, bova ostala zametena v tej koči brez hrane.” Nasmehnem se ji in spravim po grlu slivo, ki jo je prežvečila.