Kakor rešilnega čolna se oklenem Trnuljčičinega telesa in spolznem vanj s svojo željo. Pozabim na najemnico, na tisto prekleto napravo v, pozabim, kdo sem in kaj sem; tudi ne vem več, kje sem, in v popolni spozabi si želim samo tega, da bi ves izginil v ljubljeno telo, v katerem slutim blaženo zavetje in oltar najvišjih slasti. Ne vem, kdaj se je obrnila k meni: pred mano je zdaj njen obraz, najine ustnice so se našle in žejno se pijeva, okušava, gledava se, tonem v njene temne oči.