Nad mano se sklanja Trnuljčica in se z ustnicami in jezikom sprehaja po mojem telesu, kakor da ga okuša. Pogleduje me z vdanimi očmi in če ne bi bilo v njih svetle, bi se mi zdela podobna plašni srni. To, kar počne, ni poljubovanje; pomislim, da poljubljanja morda sploh ne pozna in se v njenem sneževskem krdelu samo ovohavajo in oblizujejo.