V domu se je družil bolj z gospodoma, z gospodom Urbanjkom in gospodom Ksaverjem, bolj s salezijanci kot s svojimi vrstniki, in rajši je ministriral kot igral nogomet... Skratka, na njem ni bilo nič junaškega, kar me je pritegovalo k drugim fantom, morda le za malenkost skrivnostnega, vendar je bilo več kot dovolj, da sem bil z njim že dolgo obseden in da sem ga začel zdaj prav zalezovati. »Pojdi!« mi je končno namignil za seboj na dvorišče, ko sem se mu že nekaj dni nastavljal okrog hiše.