Starcem in ženskam so se spričo tega kljub bolečini za izgubljenimi sinovi in možmi obrazi kar razjasnili kot da so določene stvari šele v nesreči dobile tisto razvidnost in jasnost, na katero so že tako dolgo čakali. Zdaj se je končno dalo ugotoviti, čigav je kdo, kdo je njihov in kdo je le sam svoj, če ne celo tujčev. Vsi ti fantje, med katerimi so nekateri ostali doma morebiti res samo po sreči, so bili poslej sokrivci za najhujšo nesrečo, ki je kdaj doletela Zeleno jamo; če zaradi ničesar drugega, so bili krivi že zato, ker niso z ostalimi zelenojamskimi fanti in možmi trpeli v Renicciju, v Viscu, v Gonarsu ali na Rabu...