Fantje in možje, ki so tičali po hišah od zgodnjega jutra do poznega popoldneva, so imeli tako več kot dovolj časa za tesnobno premišljevanje o svoji prihodnosti in za strah: nekateri tega pritiska kratko malo niso zdržali, sloneli so po okenskih policah in izmenjavali z vojaki pri strojnici na cesti kisle, včasih pa tudi solidarne nasmehe. A zaradi tega niso bili vojaki, ki so vdirali v hiše in stanovanja, nič manj trdi in neusmiljeni. Vsi, ki so se jim zazdeli kakor koli sumljivi, so morali na cesto in na kamion.