Prav ta počasnost je ustvarjala še posebej mučno napetost in pritisk. Fantje in možje, ki so tičali po hišah od zgodnjega jutra do poznega popoldneva, so imeli tako več kot dovolj časa za tesnobno premišljevanje o svoji prihodnosti in za strah: nekateri tega pritiska kratko malo niso zdržali, sloneli so po okenskih policah in izmenjavali z vojaki pri strojnici na cesti kisle, včasih pa tudi solidarne nasmehe. A zaradi tega niso bili vojaki, ki so vdirali v hiše in stanovanja, nič manj trdi in neusmiljeni.