Tudi racije same so potekale brez naglice, sistematično, od hiše do hiše; gruča vojakov s strojnico se je počasi pomikala vzdolž ulice in pred vsako hišo posebej postavila strojnico na nožice. Prav ta počasnost je ustvarjala še posebej mučno napetost in pritisk. Fantje in možje, ki so tičali po hišah od zgodnjega jutra do poznega popoldneva, so imeli tako več kot dovolj časa za tesnobno premišljevanje o svoji prihodnosti in za strah: nekateri tega pritiska kratko malo niso zdržali, sloneli so po okenskih policah in izmenjavali z vojaki pri strojnici na cesti kisle, včasih pa tudi solidarne nasmehe.