Najbolj mikavni so bili tisti trenutki, tiste kratke urice, ko so fantje še stali pod svetilko v tesno stisnjeni gruči in se zaupno pomenkovali. Nič kolikokrat sem se jim poskušal približati, ujeti vsaj en njihov stavek, če že ne dveh, a vedno so me prepodili že s srede ulice: »Spat,.« Samo enkrat mi je uspelo, da sem se jim približal; po dvoriščni strani sem obšel Jesenkovo hišo in se po gredicah priplazil do telegrafarice, na kateri je nihala žarnica, počenil, zadržal sapo in prisluhnil.