In prav imate. Tudi jaz sam sem včasih globoko hvaležen slepi usodi, da sem bil tisti vojskin čas še otrok in da mi je bilo zaradi moje nezrelosti z marsičim prizaneseno, da se mi nikdar ni bilo treba odločati o čem zares pomembnem, ker pač tega nihče ni terjal od mene, ne s hinavsko besedo ne s pištolo na temenu. Vse to drži.