Potem so postali bolj domači in zajedljivejši: peli so o »Ljubljanici, smrdljivi reki, ki tristo let že vkup smrdi«, o »sestradanem psu z nagobčnikom, ki se vlači po mestu« in o »brezmesnih dnevih«, nazadnje, ko je Hitler zasedel Češkoslovaško, pa so postali kar bojeviti. Tako bojeviti, da so me spreletavali srhi po telesu in da si od razburjenja besedila sploh nisem zapomnil, zapomnil sem si samo lirični, tipično slovenski pripev: »A lu, lu, lu, lu, lu, l′ubezen bo zmagala kot takrat, a lu, lu, lu, lu, lu, l′ubezen, midva bova protektorat.«
Vendar to fantovsko prepevanje niti ni bilo najmikavnejše.