Nisem še naredil deset, petnajst korakov, toliko da sem priskakljal z nespluženega cestišča na odmetan pločnik, ko je za mojim hrbtom že počilo, enkrat in še enkrat, in v čistem jutranjem zraku je zadišalo po smodniku ali nečem podobnem. Zasukal sem se na petah in zagledal, še zmerom tam, v celem snegu sredi cestišča, le da je otrdel kot prestreljen, se z odrevenelo roko otipal okrog ust in začudeno zavpil: »Ti, Franta...«! Potem se je zavrtel okoli svoje osi, telebnil na hrbet in obležal.