Najprej si v stranišču izperi usta.« Tako sva se razšla: jaz nekako šteman in obenem previden, da si ne bi s cigareto zavdal, čeprav sem kar takoj spet potegnil iz nje, pa najbrž zadovoljen, da me je vpeljal v skušnjavo in mi napravil še uslugo. Nisem še naredil deset, petnajst korakov, toliko da sem priskakljal z nespluženega cestišča na odmetan pločnik, ko je za mojim hrbtom že počilo, enkrat in še enkrat, in v čistem jutranjem zraku je zadišalo po smodniku ali nečem podobnem.