Vrata je pustil odprta, da se je nekaj trušča razneslo po hiši navzdol, tudi do samic v nadstropju, ker se drugače sploh ni bilo mogoče pogovarjati, potem pa me je potisnil v sredo podstrešnega prostora: »No, zdaj si jih pa le oglej in si izberi enega. Vse imaš tu, harcerje, rolerje, malince in celo s čižkom.« A ker si je kar mislil, da se spričo tega poskakujočega bogastva barv in glasov ne bom mogel kar takoj odločiti, je nadaljeval: »Veš, kanarček je pravzaprav najlepše darilo.