Nekaj ljubeznivosti je tako njemu kot vsej mračni hiši dajalo že to, da je s tako vnemo gojil kanarčke, še bolj pa to, da je bil s svojimi kletkami in ptiči vedno na cesti, vedno na poti in po opravkih, pri tem pa se prav vsakomur v zadregi ljubeznivo nasmihal. Imel sem srečo, da sem trčil nanj že na vrtnih vratih; srečo, da sem ga dobil doma, srečo pa tudi zato, da mi ga ni bilo treba iskati po hiši, v katero sem se odpravil s tesnobo in bojaznijo. »A,« je zinil, »moj mladi prijatelj je prišel po svojega ptička.