Zato pa je ves čas mojega osnovnega šolanja prebil na dvorišču ob hiši živahen pritlikavček,, drobcen, zaostal fantiček, za katerega so ljudje govorili, da mu postiljajo kar v peharju za kruh. Tudi ta je medtem že umrl, tiho in neopazno, kakor pač umirajo otroci, katerih smrt je celo najbližjim sorodnikom bolj v olajšanje kot v trpljenje. Dokler je bil ta otrok še živ, sem kdaj pa kdaj videl tudi mater, ki je stala ob njem na dvorišču in včasih stopila do vrtnih vrat na cesto, poslonela na njih z rokami pod brado in se razgledovala po cesti gor in dol, vendar nikdar ni stopila niti koraka dlje.