Kadar je bila srečnica s pismom Kramarjeva, ki se je v trgovski akademiji učila žal samo nemščine, si ni mogla kaj, da bi ji vsaj enkrat ne ušlo: » so?« » so?« sem takoj za njo zapotegnil še jaz, ker se kratko malo nisem mogel obvladovati. In že je spet mati bliskovito stegnila roko in me s konci prstov oplazila po zgornji ustni, da me je zaščemelo globoko znotraj po zobeh in da mi je ustna sramotno nabreknila in otrpnila v. No, to seveda že zdavnaj ni več uvod.