In še bolj zaradi tega, ker sem slutil, da se jim nikdar ne bom mogel približati in jih do kraja spoznati. Serajev je navsezadnje res živel daleč, v Peselhausu, v edinem stanovanjskem bloku na robu Zelene jame, v nekakšnem človeškem čebelnjaku, iz katerega je bilo res težko izluščiti posameznega fanta. Toda stara Serajka je vsaj dvakrat na teden prišla k nam, sedla k štedilniku in potem, naslonjena s komolcem na rob štedilnika, ves popoldan srebala z materjo cikorijino brozgo, kramljala, pripovedovala o vsem, kar ji je prišlo na jezik.