Pred bolniškim upravnim poslopjem naju je že čakal oče, ki nama je stopil naproti in mi pokazal na stežaj odprta uvozna vrata; poskrbel sem samo še za to, da sem z vočikom zapeljal na bolniški vrt kot z rešilnim avtom. Potem sem s praznim lojtrnikom, na katerem sta poplesavala koc in blazina, oddrdral nazaj proti Zeleni jami, nekoliko prikrajšan in žalosten, ker ni bilo več ne ne z njim povezanega razburljivega dogajanja, v katerem sem se zgubil kot ob napetem filmu. Vendar som imel že polno glavo drugih misli.