Imel pa je tudi branjevsko cizo, ki jo je bilo treba potiskati pred seboj, natančno tako, kakršno so imele kmetice po okoliških vaseh in s kakršnimi so vozile na ljubljanski živilski trg mleko in zelenjavo, skratka babje vozilo, s katerim se je zdelo nam, pubertetnikom, sramotno priti na ulico. Če smo se v lojtrnik in paleto, kadar je bilo pač treba, še nekako vpregli, seveda zmerom rajši v dvoje kot posamez, smo se branjevske cize otepali kot najhujšega ponižanja in sramote. Res pa je bilo, da je stari vsa tri vozila lepo vzdrževal in jih izposojal po dva dinarja, zdaj, med vojno, pa po liri.