O njegovi običajni darežljivosti ni bilo niti sledu in tudi na policah pomožne kuhinje kolikor sem jih lahko na hitro premeril - ni bilo videti ničesar. Niti koščka zamaščenega papirja, v katerem so navadno tičali tudi piškoti, vsaj tisti najnavadnejši, s katerimi so v bolnici hranili operirance. »Ravno jutri sem nameraval domov,« je rekel, »da vaju preluftam, oba, tebe in.«