Brž ko me je zagledal, je zakopal roke v žepe svoje strežniške halje in me začel nezaupljivo meriti od nog do glave. O njegovi običajni darežljivosti ni bilo niti sledu in tudi na policah pomožne kuhinje kolikor sem jih lahko na hitro premeril - ni bilo videti ničesar. Niti koščka zamaščenega papirja, v katerem so navadno tičali tudi piškoti, vsaj tisti najnavadnejši, s katerimi so v bolnici hranili operirance.