»Že tečem,« sem rekel, »samo po aktovko še skočim domov.« Še sam nisem vedel, zakaj moram celo v tem trenutku po šolsko torbo in zakaj sem jo nosil s seboj na vseh svojih daljših pohodih, naphano kot sod z vsemi šolskimi knjigami in vsemi šolskimi potrebščinami. Odkar je profesor italijanščine Luigi Melassi kar med poukom segel v svojo denarnico in mi zalučal kovanec za dve liri, naj nemudoma zginem k frizerju, ker da me takega niti trenutek več ne bo gledal, se nisem več vrnil v razred in sem se tudi zaklel, da me nikdar več ne bodo videli v Vegovi ulici.