Prav zato sem vztrajal s svojim obletavanjem in kljukanjem. In nazadnje se mi je moja vztrajnost poplačala:
po dobrem tednu dni se mi je neko popoldne na vsem lepem zazdelo, da sem zagledal obraz, ki se je iz temne notranjosti primaknil k orošenim šipam v podstrešnem oknu, in roko, svetlejšo in razvidnejšo od obraza, ki mi je namignila, naj pridem gor.