Tudi svoj odhod je moral napovedati v bombastičnem, izzivalnem slogu, najbrž zato, da je dal še malo duška svoji jezi in da je spral s sebe še zadnji ostanek sramote. A zakaj si je izbral za to najpobožnejšo hišo v Zeleni jami, Vižintinovo, in najspodobnejšega sina, Vižintinovega, je bila najbrž skrivnost, ki si je niti samemu sebi ne bi mogel razložiti. Prilomastil je dol v Vižintinovo klet, v hodnik pred drvarnicami, ko se je ravno sklanjal nad skobeljno mizo, jaz pa potrpežljivo čakal in ugotavljal, kaj bo spet lepega scimpral iz neobdelane deske, sedel na čevljarski stolček in rekel: »Samo še Srakarjevo nategnem, potem pa grem.«