Kmalu potem, ko so izginili prvi zelenojamski fantje in možje in se zbrali nekje pod Krimom, je vsak dan vsaj enkrat kar sredi belega dneva in sredi ulice z nabreklimi žilami na senceh zakričal na ves glas: Živela Rusija! Živel Stalin! Bolj ko so ga ljudje mirili in bolj ko so zapirali okna pred njim, bolj raztogoteno se je pištolil in glasneje je kričal, potem pa se je samo še odločil.