Njemu je bilo najbolj očitno že lep čas vsega zadosti: raztrganih srajc, ki mu jih je uničeval rusobradi karabinjer, ogrebotin pod bra do in po vratu, ki so mu ostajale od mušice karabinjerjeve pištole, goltanja umazanega papirja, okrvavljenega mesarskega cekarja in razklampanega kolesa, sploh vseh sramot in ponižanj... Kmalu potem, ko so izginili prvi zelenojamski fantje in možje in se zbrali nekje pod Krimom, je vsak dan vsaj enkrat kar sredi belega dneva in sredi ulice z nabreklimi žilami na senceh zakričal na ves glas: Živela Rusija! Živel Stalin!