Tedaj se je skobacal s kamiona in si privoščil edino veselje, ki mu je bilo namenjeno to popoldne: zgrabil je žogo in jo brcnil visoko v zrak, čim višje, kolikor so mu pač dale zaspane telesne moči in razvezani vojaški čevlji. V tistem pa smo bili tudi mi že pokonci. Niti enkrat se ni zgodilo, da bi ne bil prav eden izmed nas prvi pri žogi, še preden je sploh odskočila od travnika - in že se je začel cirkus...