Nazadnje, ko so dodobra potešili svojo vojaško lakoto, so se le spomnili žoge in šoferja, ki je medtem dremal v šoferski kabini, in zaklicali proti njemu: Au,...! Tedaj se je skobacal s kamiona in si privoščil edino veselje, ki mu je bilo namenjeno to popoldne: zgrabil je žogo in jo brcnil visoko v zrak, čim višje, kolikor so mu pač dale zaspane telesne moči in razvezani vojaški čevlji. V tistem pa smo bili tudi mi že pokonci.