In spet sem začel tekati naokrog kot obseden. Vendar ni bilo na prvi pogled nič drugače: v Zeleni jami je vladalo navidezno zatišje, še najbolj podobno enoličnim jesenskim dnevom brez napetosti in naelektrenosti, ki se je poleti vsak večer sproščala v silovitih nevihtah. Fantje so bili v glavnem še zmerom tu, čeprav vse bolj razkropljeni.