Nepomembne praske na bojiščih so mi šle na živce, zlasti tiste v severni Afriki, kjer so se in Angleži prevažali s tanki sem ter tja in dvigali prah brez vsakega otipljivega rezultata; želel sem si katastrofe in takojšnjega razpleta. Čez čas pa mi je spomin na Rožičevega zbledel. Pravzaprav ne spomin, saj sem se ga spomnil skoraj vsak dan, konec je bilo le moje prezaposlenosti z njim, in tedaj sem se zgrozil, da sem morda v svoji odsotnosti kaj zamudil.