Pri Rožičevih, seveda, žalost in veselje: žalost zaradi obsodbe in veselje zaradi bližnjega obiska. »Primojduš, da ne vem,« je zagodrnjal stari v brado, »ali naj ga premlatim kar tam, vpričo vseh teh prekletih fašistov, da mi ne bo več počenjal takih neumnosti...« »Nič ga ne boš mlatil,« mu je segla v besedo Rožička.