Spotoma še pomislil nisem, da je pravzaprav že obsojen in da je kar naenkrat pozabila, kako vroče si je želela ustreči partizanskim ljudem in obvarovati svojega Pacija pred nesrečo; nenadoma je rajši - še zmerom v izzivalno razpetem potrpežljivo čakala na oficirja s kasarniške ploščadi. Pri Rožičevih, seveda, žalost in veselje: žalost zaradi obsodbe in veselje zaradi bližnjega obiska. »Primojduš, da ne vem,« je zagodrnjal stari v brado, »ali naj ga premlatim kar tam, vpričo vseh teh prekletih fašistov, da mi ne bo več počenjal takih neumnosti...«