»Grazie, signore,« se je zahvalila enako dostojanstveno, kot je govorila doslej, potem pa se je spet sklonila k meni: »Zdaj pa kar teci in jim povej, da dovolilnico za obisk že imam. Poveš pa jim lahko tudi to, da je najbrž sploh ne bi dobila, če bi ne bil fant že obsojen.
Jutri dopoldne naj se kdo od Rožičevih oglasi pri meni v trgovini, mati ali oče.«