Tako sem kar užival: prav nič me ni bilo strah ali sram pred oficirjem, ki ga je to Milenino početje vsakič znova zmedlo, da se je za trenutek zastrmel v naju in prenehal s prelistavanjem dovolilnic in z branjem, ki mu je povzročalo toliko preglavic. Nazadnje se je le pretolkel skozi papirje, a več kot pol ljudi je še vedno stalo pod njim, ne da bi se zganili; nekateri so bili razočarani, drugi pa so upali, da so med oficirjevim nerazumljivim branjem preslišali ime, ki so ga lovili na ušesa. Oficir se je odkašljal in - hočeš nočeš začel brati znova.