Čeprav ni bilo preveč mraz - samo prva jesenska ohladitev, kot se reče - se je kar naprej sklanjala k meni: »Te zebe?«
In ne da bi počakala na odgovor, me je od časa do časa pograbila za zapestje, zdaj za levo zdaj za desno, in mi zanesla dlan in prste pod - kar na toplo, da ne rečem žehteče golo oprsje. Tako sem kar užival: prav nič me ni bilo strah ali sram pred oficirjem, ki ga je to Milenino početje vsakič znova zmedlo, da se je za trenutek zastrmel v naju in prenehal s prelistavanjem dovolilnic in z branjem, ki mu je povzročalo toliko preglavic.