In res: že čez dober teden dni je spet privihrala k nam, tokrat zadihana in podjetna. Ne da bi zgubljala kaj dosti besed z materjo in Rožičko, se je zapičila vame, me pograbila za roko in me odpeljala s sabo v belgijsko vojašnico. Tam so stražarji pravkar dvignili zapornico in spustili številne civiliste kar noter, na kasarniško dvorišče, da so se tam nagnetli okrog stopnišča, tik pod vrati, ki so vodila v komandaturo.