Tudi se mi je že svitalo, kako velika pregreha je kurbanje, saj sem za njenim hrbtom že nič kolikokrat dvignil sramežljivo povešene trepalnice in zapičil radoveden pogled naravnost v njeno shujšano rit. Obenem pa sem bil prepričan, da ji Italijani v bunkerju ob železniški progi, iz katerega se je spustila po klancu navzdol pošvedrana in utrujena večkrat šele zjutraj, in za spuščenim rolojem nekdanjega fotografskega ateljeja pulijo lase: imela je namreč vse bolj scefrane, vse krajše in vse bolj redke. Večkrat me je imelo, da bi jo vprašal, zakaj se, če se že tako neusmiljeno kurba, ne kurba v ruti ali kapi.