Tega nihče od fantov ni vedel. Morda zaradi tega, je začel čez čas z občutkom krivde ugibati moj brat, ker je tramvaj prav tedaj, ko so bruhnili v smeh, stal pred hotelom, katerega kavarniška okna v pritličju so bila prelepljena z ogromnimi Ducejevimi slikami. Stari je zaklel in že iz navade zgrabil za grebljico, ki je bila prislonjena k štedilniku, Rožička pa je zahlipala in sklenila svoje zdelane roke v nemo prošnjo, ki je bila namenjena tako staremu kot bogu.