Ves dopoldne sem trpel zaradi njih in jih nestrpno pričakoval, nestrpno tudi zaradi tega, ker me je na smrt zanimalo, kaj vse bodo nakradli po štantih, pa četudi bodo samo reklamni prospekti. Vrnili so se šele ob dveh popoldne, ko je bilo kosilo že zdavnaj pospravljeno tako pri nas kot pri Rožičevih in Jesenkovih, in to samo, in moj brat, vsi trije bledih, prepadenih obrazov in praznih rok. Spregovorili so šele v Rožičevi kleti, ko so posedli na veliko, okovano skrinjo pod oknom in se stisnili drug k drugemu kot obtoženci pred sodnikom.