Vsi štirje so se zgubili iz Zelene jame, še preden sem se sploh predramil, nekako potuhnjeno, in tega jim nisem in nisem mogel odpustiti, čeprav sem se počasi že privajal na to, da se vsi pomembnejši in možatejši podvigi dogajajo brez mene. Ves dopoldne sem trpel zaradi njih in jih nestrpno pričakoval, nestrpno tudi zaradi tega, ker me je na smrt zanimalo, kaj vse bodo nakradli po štantih, pa četudi bodo samo reklamni prospekti. Vrnili so se šele ob dveh popoldne, ko je bilo kosilo že zdavnaj pospravljeno tako pri nas kot pri Rožičevih in Jesenkovih, in to samo, in moj brat, vsi trije bledih, prepadenih obrazov in praznih rok.