Če nič drugega, se jih je nakopičilo toliko, vojakov in civilov, živahnih in glasnih, da se je mesto s svojimi ozkimi ulicami kar dušilo od njih. Pred vsako slaščičarno in kavarno je bilo kot pred cirkuškim šotorom ali športnim streliščem, tramvaji so bili ves čas prenapolnjeni in so si le stežka utirali pot skozi gnečo, tako da so nenehoma cingljali in še povečevali direndaj, ljudje pa so kar med vožnjo skakali z njih in se obešali nanje. Kričali in prepevali so na vsakem vogalu, povsod tam, kjer se je kak sladoledar, ki so se razmnožili kot gobe po dežju, ustavil s svojim vozičkom, pa čeprav samo za trenutek.