Imel sem ga pač za mrtvega in sem ga tudi pozabil tako, kot se pozabljajo mrtveci, globoko globoko. Ujela sva se sicer z očmi, se spogledala, a skoraj tako, kot tujca, ki si nimata nič povedati; čez obraz je zdrsnil bled nasmeh, za katerega niti pri najboljši volji ne vem, kakšen je bil in kaj je izražal: občutek sramu, nelagodnosti ali prezira? V odgovor sem se mu posmejal tudi jaz, vendar prav tako nedoločno, z nekaj malega zadrege in nekaj malega prezira, tako in toliko, kolikor je dopuščal položaj, se pravi docela ravnodušna množica okrog naju in zadržana miličnika ob njem.