Od presenečenja sem kar zinil, trajalo pa je precej časa, preden sem ga spoznal. Tokrat seveda ni bil oblečen tako izbrano in skrbno kot svojčas, ko sta se še dobivala s Selanovo, narobe: očitno si je izprosil samo to ugodnost, da ga miličnika nista odvedla v mesto kar v taboriščnih cunjah in da je stopal med njima v svoji, sveži zlikani srajci; vendar obleka ni bila vzrok, da ga nisem kar takoj spoznal. Imel sem ga pač za mrtvega in sem ga tudi pozabil tako, kot se pozabljajo mrtveci, globoko globoko.