Medtem ko sem čakal, sem med množico ljudi pred celjsko železniško postajo na vsem lepem zagledal Prekovega, uklenjenega med dva miličnika, ki sta ga očitno prignala v mesto po sodnijskih opravkih iz bližnjega taborišča na Teharju. Od presenečenja sem kar zinil, trajalo pa je precej časa, preden sem ga spoznal. Tokrat seveda ni bil oblečen tako izbrano in skrbno kot svojčas, ko sta se še dobivala s Selanovo, narobe: očitno si je izprosil samo to ugodnost, da ga miličnika nista odvedla v mesto kar v taboriščnih cunjah in da je stopal med njima v svoji, sveži zlikani srajci; vendar obleka ni bila vzrok, da ga nisem kar takoj spoznal.