»A kdo sem pravzaprav jaz, sestra?!« sem bleknil, skoraj zavpil. In bilo je kar prav, da sem bleknil, saj je bila ta neumnost edini način, da sem se obranil solza, ki so mi že kremžile obraz; bleknil pa sem zaradi gospoda, zaradi zapuščine, zaradi enega izmed redkih ljudi, ki ni izneve ril Borisovega zaupanja - zaradi vseh teh pretresljivih stvari, ki so se zvalile nadme tako nenadejano in ki jih nisem mogel spraviti v red. In vendar ni bilo v tem pravzaprav nič nenavadnega: so prepeljali z železniške postaje v bolnico, na oddelek, na katerem je že nekoč ležal, in tu se je spomnil mojega očeta, spomnil mene z vozičkom...