Na dolgi polici ob zidu pomožne kuhinje je res stala cula, povita iz pisanega vojaškega šotorskega krila, s kakršnimi so se vračali interniranci; na prvi pogled povsem mrtva reč, a kakor hitro sem pomislil, da so v njej predmeti, ki se jih je še pred kratkim dotikala roka, je kar zaživela. Bila je ostanek Borisovega življenja, nekaj svetega, k čemur si kar nisem upal pristopiti. »Vse svoje zapuščam, je rekel pred smrtjo,« mi je pripovedovala sestra, »enemu izmed redkih ljudi, ki niso izneverili mojega zaupanja.