Skozi uvozna vrata sva se vtihotapila v bolnišnico za Ljubljanico in potrkala na okno strežniške sobe na internem oddelku; oče je pogledal skozi steklo in naju povabil okrog poslopja v pomožno kuhinjo, kjer naju je na polici že čakal zavitek z ostanki iz bolniške kuhinje in zdravniške menze. Na cesti sva potem zavitek takoj razmotala: jaz sem pobral iz papirja samo piškote, ostalo pa sem s papirjem vred, zamaščenim, da se mi je upiral, potisnil v Edijevo naročje. »Kaj res ne boš mesa?« me je vprašal.