Sčasoma se je hiše oprijel nekakšen čuden duh, da ne rečem smrad, ki pa se k sreči ni širil naokrog. Toda ko je nekomu od krajevnih aktivistov prišlo na misel, da za Vižintinovim ni nikakršne sledi in da ni izključeno, da se skriva v hiši, je bilo ljudem tudi smradu kar naenkrat dovolj in so vdrli v hišo. Staro so dobili za mizo v kuhinji, z molitvenikom pred sabo in v naročju, a se niso kaj dosti ozirali nanju, ker jih je gnalo naprej za smradom, dokler niso vdrli na podstrešje in obstali.